Slovenski sistem urejanja prostora je ponovno pred časovno občutljivo prehodno točko. V zakonodajnem postopku je predlog novele Zakona o urejanju prostora, ZUreP-3E, ki ne prinaša široke reforme prostorskega načrtovanja, temveč zelo ciljno spremembo: podaljšanje roka uporabe starejših občinskih prostorskih aktov.
Po trenutno veljavnem ZUreP-3 se prostorske sestavine občinskih dolgoročnih in srednjeročnih planov, sprejetih še v sistemu pred občinskimi prostorskimi načrti, uporabljajo najpozneje do 30. oktobra 2026. Enak skrajni rok velja tudi za prostorske ureditvene pogoje, sprejete na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Predlog ZUreP-3E ta rok podaljšuje na 31. december 2027.
Bistveno je poudariti, da ZUreP-3E na dan priprave tega članka še ni veljaven zakon. Gre za predlog zakona v zakonodajnem postopku, obravnavan po skrajšanem postopku. Zato se predlaganega novega roka še ne sme uporabljati kot pravne podlage v upravnih, projektantskih ali občinskih postopkih. De lege lata ostaja odločilen rok 30. oktober 2026.
Kaj je dejanski problem?
Težava ni nova. Slovenija že dolgo prehaja iz starejših občinskih planskih aktov in prostorskih ureditvenih pogojev v sistem občinskih prostorskih načrtov. Večina občin je OPN sprejela, del občin pa ga še vedno nima. Prav za te občine ima rok iz 295. člena ZUreP-3 neposreden praktičen pomen.
Če občina do izteka roka nima sprejetega OPN, stare prostorske podlage prenehajo učinkovati. Posledica ni le formalna neurejenost prostorskega sistema, ampak lahko tudi zelo konkretna blokada dovoljevanja. Po obrazložitvi predloga bi v občinah brez OPN po izteku roka lahko nastal položaj, v katerem izdaja gradbenih dovoljenj ne bi bila več mogoča za nobeno vrsto gradnje: ne za novogradnje, ne za prizidave, ne za rekonstrukcije, ne za spremembe namembnosti in ne za infrastrukturne ali javne objekte.
To je razlog, zakaj predlog novele ne učinkuje kot običajna tehnična korekcija. Čeprav spreminja samo en rok, je njegov praktični pomen velik. V občinah brez OPN bi prenehanje uporabe starih prostorskih aktov vplivalo na stanovanjsko gradnjo, gospodarske investicije, javno infrastrukturo, šole, vrtce, zdravstvene objekte, ceste, vodovode, kanalizacijo, energetsko infrastrukturo in okoljske projekte.
Zakaj podaljšanje do 31. decembra 2027?
Predlog zakona izhaja iz ocene, da je podaljšanje potrebno za preprečitev gospodarske, družbene, okoljske in prostorske škode. Predlagatelj navaja, da je bilo junija 2026 še 17 občin brez sprejetega OPN. Če bi stari akti v teh občinah prenehali učinkovati že 30. oktobra 2026, bi bila možnost vodenja razvojnih in dovoljevalnih postopkov bistveno omejena.
Predlagani novi rok 31. december 2027 naj bi tem občinam omogočil dokončanje postopkov priprave in sprejema OPN. Hkrati predlog zavrača daljše podaljšanje, na primer do leta 2030, z obrazložitvijo, da naj bi bil rok do konca leta 2027 glede na stanje postopkov realen in zadosten.
V tem delu je predlog politično in strokovno razumljiv: država želi preprečiti pravno praznino, ne da bi občinam ponovno dala zelo dolgo in nedoločeno podaljšanje. Toda prav tu je tudi največja sistemska slabost. Podaljšanje rešuje kratkoročno blokado dovoljevanja, ne rešuje pa temeljnega vprašanja: zakaj po več kot dveh desetletjih nekatere občine še vedno niso sprejele OPN.
Ne gre za sistemsko reformo ZUreP-3
ZUreP-3E je treba razumeti ozko. Predlog ne spreminja temeljnih pravil urejanja prostora, vrst prostorskih aktov, razmerja med OPN in OPPN, pravil lokacijske preveritve, državnega prostorskega načrtovanja ali sistema dovoljevanja gradenj. Njegovo jedro je sprememba 295. člena ZUreP-3.
Zato ga ni pravilno predstavljati kot novo prostorsko reformo. Gre za interventno-prehodni popravek, katerega glavni namen je ohraniti pravno uporabnost starih prostorskih podlag v omejenem številu občin do sprejema OPN.
To razlikovanje je pomembno tudi za prakso. Investitorji, projektanti, občine in upravni organi ne smejo sklepati, da ZUreP-3E odpira širše možnosti za spremembe prostorskih aktov ali za drugačno presojo skladnosti posegov s prostorskimi akti. Če in ko bo novela sprejeta, bo njen neposredni učinek predvsem časovni: stare prostorske sestavine in PUP-i bodo lahko učinkovali dlje, ne pa drugače.
Največje procesno tveganje: prezgodnja uporaba predloga
Največja praktična napaka bi bila, da bi se predlagani rok 31. december 2027 že zdaj uporabljal kot veljaven. To bi bilo procesno napačno. Dokler zakon ni sprejet, objavljen v Uradnem listu in uveljavljen, je treba postopke voditi po veljavnem ZUreP-3.
To pomeni, da morajo občine, projektanti in investitorji pri časovnicah še vedno upoštevati obstoječi rok 30. oktober 2026. Pri zadevah v občinah brez OPN je treba spremljati zakonodajni postopek, vendar predlog sam po sebi ne ustvarja pravnih učinkov.
Prav tako je treba biti previden pri projektih, ki so odvisni od starega prostorskega režima. Če bo novela sprejeta pravočasno, bo prehodna kontinuiteta najverjetneje ohranjena. Če pa bi zakonodajni postopek zastal ali novela ne bi bila pravočasno uveljavljena, bi lahko nastal resen problem pravne podlage za dovoljevanje.
Najmočnejši argument za novelo
Najmočnejši argument za sprejem ZUreP-3E je preprečitev pravne in investicijske blokade v občinah brez OPN. Če bi stare prostorske podlage prenehale učinkovati pred sprejemom novih OPN, bi bila posledica nesorazmerna glede na cilj prehoda na sodoben prostorski sistem. Takšna blokada ne bi prizadela samo zasebnih investitorjev, temveč tudi javne projekte, infrastrukturo, okoljske ureditve in lokalni razvoj.
Z vidika pravne varnosti je zato smiselno, da zakonodajalec pravočasno prepreči položaj, v katerem bi občine ostale brez uporabne prostorske podlage. To še posebej velja, ker izdaja gradbenega dovoljenja zahteva presojo skladnosti s prostorskim aktom. Če prostorski akt izgubi uporabnost, težava ni več zgolj politična ali organizacijska, ampak neposredno upravnopravna.
Najmočnejši argument proti noveli
Najmočnejši protiargument je, da ponavljajoča se podaljšanja rokov utrjujejo sistemsko neučinkovitost. Rok za sprejem sodobnih občinskih prostorskih aktov je bil v slovenskem prostoru že večkrat podaljšan. Vsako novo podaljšanje sicer prepreči kratkoročno škodo, hkrati pa zmanjšuje pritisk na občine, da postopke dejansko zaključijo.
Ta ugovor ni zanemarljiv. Stari prostorski akti so bili pripravljeni v drugačnih družbenih, razvojnih in okoljskih okoliščinah. Njihova nadaljnja uporaba lahko pomeni slabšo normativno kakovost, slabše upoštevanje sodobnih okoljskih standardov, neustrezno obravnavo podnebnih tveganj, slabšo digitalno uporabnost in manjšo preglednost za investitorje ter javnost.
Zato bi bilo podaljšanje roka smiselno razumeti kot zadnje varovalo pred pravno praznino, ne kot običajen način upravljanja prostorskega sistema.
Kaj morajo zdaj storiti občine in investitorji?
Občine brez sprejetega OPN bi morale predlog ZUreP-3E razumeti kot dodatni, vendar omejeni čas za dokončanje postopkov. Če bo novela sprejeta, ne bo pomenila, da je problem rešen, temveč da je odložena najtežja posledica nerešenega problema. Operativno bi morale občine voditi postopke tako, kot da je novi rok zadnja realna možnost.
Investitorji in projektanti morajo pri projektih v teh občinah preveriti, na kateri prostorski podlagi projekt stoji, ali je ta podlaga še veljavna oziroma uporabna, in kako je projekt občutljiv na iztek prehodnega režima. Pri večjih projektih je smiselno pripraviti tudi procesni scenarij za primer, da se novela ne uveljavi pravočasno.
Upravni organi pa morajo ločiti med zakonodajnim pričakovanjem in veljavnim pravom. Predlog novele lahko pojasni namen zakonodajalca, ne more pa nadomestiti veljavne pravne norme.
Sklep
ZUreP-3E je majhna novela z velikim praktičnim učinkom. Ne spreminja sistema urejanja prostora, temveč preprečuje možnost, da bi v občinah brez OPN zaradi izteka prehodnega režima nastala blokada izdajanja gradbenih dovoljenj.
Razlogi za podaljšanje so razumljivi: pravna varnost, kontinuiteta dovoljevanja, preprečitev gospodarske in družbene škode ter omogočanje dokončanja OPN. Toda podaljšanje ne sme zakriti sistemske težave. Dejstvo, da nekatere občine še vedno uporabljajo stare prostorske podlage, je samo po sebi resen znak dolgotrajne neučinkovitosti prostorskega sistema.
Najbolj trezna ocena je zato dvojna: ZUreP-3E je kratkoročno potreben, ker preprečuje pravno praznino; dolgoročno pa je problematičen, če postane še ena v vrsti odložitev, ki nadomeščajo dejansko sprejetje sodobnih občinskih prostorskih načrtov.
Do sprejetja in uveljavitve novele pa ostaja ključno pravilo preprosto: ZUreP-3E je predlog. Veljavno pravo je še vedno ZUreP-3 s sedanjim rokom 30. oktober 2026.
