Predloge, ki sistemsko urejajo legalizacijo starejših gradenj, je treba pozdraviti. Pri tem pa ostaja odprto vprašanje, ki je za lastnike, občine in sosede vsaj tako pomembno kot izbira presečnega datuma. Po katerih merilih bomo odločali, katero odstopanje od prostorskega izvedbenega akta (PIA) je še sprejemljivo in koliko naj lastnik zanj plača?
Ministrstvo za okolje in prostor v osnutku novele Gradbenega zakona z dne 20. novembra 2026 predlaga razširitev domneve izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja na objekte, zgrajene pred 1. januarjem 2006. Predlagani 150.a člen bi uveljavljanje domneve povezal s plačilom nadomestila za degradacijo in uzurpacijo. Višino veže na površino objekta ali njegovega dela, podrobnejši izračun pa prepušča vladi. Površino je razmeroma preprosto ugotoviti. Težje je pojasniti, zakaj naj bi bila prav površina odločilna za težo posega v prostor.
Ista površina, različna kršitev
Vzemimo dve hiši s po 150 m² neto tlorisne površine. Pri prvi sleme za 20 centimetrov presega višino, ki jo dopušča prostorski akt. Hiša sicer sledi višinskemu poteku ulice in sosednjim stavbam ne poslabša osončenja. Pri drugi je investitor na manjši parceli presegel dovoljeni faktor zazidanosti in pozidal pas, ki bi moral ostati zelen. Če je predmet odmere v obeh primerih celotna hiša in znesek določa samo njena površina, bi bilo nadomestilo enako. V prostoru pa je prva gradnja povzročila komaj zaznavno spremembo, pri drugi je naselje trajno izgubilo del zelene površine.
Veljavni GZ-1 že ponuja dve uporabni izhodišči. Drugi odstavek 106. člena pri splošni odmeri nadomestila upošteva tudi namensko rabo zemljišča, lego na varovanem območju in vrsto gradnje. Tretji odstavek 145. člena pa za legalizacijo neskladne gradnje določa, da se skladnost s prostorskim aktom preverja le za neskladni del. Pri pripravi nove ureditve bi bilo smiselno to razlikovanje razviti naprej. Posebno obravnavo si zasluži tudi lastnik, ki zaradi izgubljene dokumentacije uveljavlja domnevo, pri njegovem objektu pa prostorska kršitev sploh ni ugotovljena.
Kaj je mogoče izmeriti in kaj mora presoditi urbanist
Najprej bi bilo treba navesti konkretno določbo prostorskega akta, ki se uporablja za presojo gradnje, in primerjati dovoljeno stanje z izvedenim. Pri višini in odmiku se razlika izrazi v centimetrih ali metrih, pri zazidanosti v kvadratnih metrih in odstotnih točkah, pri zelenih površinah pa tudi v dejanski površini, ki manjka. Če akt na parceli s 600 m² zahteva 30 odstotkov zelenih površin, izvedenih pa je 25 odstotkov, znaša primanjkljaj 30 m². Za presojo takega odstopanja je ta podatek pomembnejši od seštevka površin vseh etaž.
Nekatere posledice lahko ovrednoti šele urbanist. Tudi 20 centimetrov višje sleme ima lahko drugačno težo, če sega v varovano veduto. Zapis, da objekt »moti podobo naselja«, sam po sebi pove premalo. Iz strokovne ocene mora biti razvidno, od kod je poseg viden, kateri pogled je varovan in kako ga je gradnja spremenila. To je mogoče prikazati s prerezom terena in ulice ali s primerjavo pogledov pred posegom in po njem. Splošne urbanistične smernice in lokalna pravila naj dajo takšni presoji oporo. Stranka pa mora imeti možnost preveriti podlage in ugotovitvam obrazloženo ugovarjati.
Zakon bi moral najprej določiti meje sprejemljivosti. Kjer bi ohranitev objekta onemogočila izvedbo načrtovane javne ceste ali povzročila nesprejemljivo poplavno tveganje, višje plačilo tega problema ne reši. Pri odpravljivi kršitvi, denimo pozidanem zelenem pasu, bi bilo smiselno predvideti možnost sanacije. Občina mora pri presoji dobiti dejansko vlogo. Na pomen te pristojnosti je Ustavno sodišče opozorilo že ob razveljavitvi nekdanjega 146. člena GZ-1 v odločbi U-I-203/23 z dne 22. maja 2025.
Za prostorsko sprejemljiva odstopanja bi lahko zakon določil razrede teže kršitve in razpon nadomestila za vsak razred. Izmerjeni obseg neskladnosti bi določil izhodišče, strokovno ugotovljene posledice pa bi utemeljile višji ali nižji znesek znotraj razpona. Nadomestilo ima za zavezanca tudi učinek denarne sankcije. Zato bi moralo biti že pred vložitvijo zahteve mogoče razumno oceniti njegovo višino, iz odločbe pa razbrati, katera ugotovljena kršitev in katera njena posledica upravičujeta prav odmerjeni znesek.
Za kakovostno sistemsko ureditev legalizacije potrebujemo več raziskav in širšo strokovno ter javno razpravo. Pred sprejetjem novele bi bilo treba na vzorcu zadev iz različnih občin raziskati, katera odstopanja se pojavljajo v praksi in kakšne posledice imajo za prostor in sosede. Na istih primerih bi bilo nato smiselno preizkusiti predlagana merila in izračunati nadomestila. Tako bi se pokazalo, kdaj podobno težke kršitve privedejo do različnih zneskov in ali so razlike utemeljene. O teh ugotovitvah naj pred dokončno izbiro meril razpravljajo občine, upravne enote, urbanisti, pravniki in prizadeti prebivalci.






















